Gledališka skupina Gledališke predstave Malovaščanska svatba
| Malovaščanska svatba |
Bertolt Brecht
MALOVAŠČANSKA SVATBA (MALOMEŠČANSKA SVATBA)Socialna ljubezenska komedija Režija Andreja Kovač Premiera 17. aprila 2010 v domu kulture v Hotinji vasi.
Scena: Simon Bračič O avtorju Beseda režiserke Plakat Gledališki list
O avtorjuBertolt Brecht, ki danes velja za enega najpomembnejših in največjih nemških dramatikov in reformatorjev gledališča 20. stoletja, se je rodil 10. februarja 1898 kot Eugen Berthold Friderich Brecht katoliškem očetu Bertholdu Friedrichu, ki je bil direktor Haindlove papirne tovarne, in protestantski materi, Sophie Brecht. V svojih spominih o odraščanju je zapisal: »Rodil sem se kot sin premožnih staršev. Moji starši so mi zavezali kravato in me vzgojili v navadi biti ustrežen ter me naučili umetnosti ukazovanja. Toda ko sem ozdravel in se razgledal, mi ljudje mojega razreda niso bili všeč, niti ukazovanje niti navada biti postrežen. Zapustil sem svoj razred in se pridružil majhnim ljudem.« Delo Bertolta Brechta zajema skorajda nepregledno zapuščino od pesmi, dram, esejev, polemičnih spisov, študij gledališke teorije in prakse, zapiskov o gledališču, liriki, epiki, filmu, fašizmu, kritiki, realizmu in formalizmu, diktaturi in miru do snovanja epskega gledališča, ki se odmika iluzionistični prevari malomeščanskega vzgojnega gledališča. Enodejanka Malomeščanska svatba spada med njegova zgodnejša dela, saj jo je napisal, ko mu je bilo šele enaindvajset let. Gre za delo, ki v splošnem navdušuje predvsem z absurdnimi situacijami, z duhovitimi, s cinizmom in ironijo nabitimi dialogi med svati ter s pohištvom, ki se seseda dobesedno pod njihovimi zadnjicami. Brecht v tem delu z neusmiljeno natančnostjo razcefra malomeščane svojega časa. Obsodi jih lažne morale, sprenevedanja, hinavščine, lažne iskrenosti, hipokrizije, licemerstva, prešuštva, ljubosumja, sovraštva, posesivnosti… Prerez družbe strne v devetih osebah, ki pokrivajo tako različne generacijske plasti kot tudi razpon na družbeni lestvici. Nastopajoče osebe navede po funkcijah, ki jih nosijo znotraj besedila oziroma znotraj družinsko-družbene pripadnosti. Beseda režiserkeŠe kos za domov? Zakaj se lotiti uprizoritve besedila Malomeščanska svatba? Ta velika klasika je pomenila potop že za marsikatero amatersko skupino, saj je zahtevna predvsem za igralce, ki morajo ustvariti žive, prepričljive like, medtem ko trepetajo ali se bo stol na katerem sedijo zlomil prehitro ali bo vendarle zdržal do pravega trenutka. Na videz preprosta življenjska situacija počasi propadajoče poroke ponuja široko paleto karakterjev, ki so stari znanci slovenskih družinskih zabav: škodoželjna prijateljica, nosečnost prikrivajoča nevesta, govorniško navdahnjen oče… Če ste že kdaj bili na kakšni slovenski poroki, ste jih gotovo srečali, verjetno ste bili kakšen izmed njih pa si tega nočemo priznati. Gledališče naj bi nam kazalo ogledalo in kako aktualno ogledalo nam tudi po sto letih še zmeraj kaže Brecht. Čeprav je bila napisana za nemški prostor se zdi Malomeščanska svatba kot naročena za slovensko okolje. In ko mi boste hoteli ugovarjati, da to nikakor ni res, naj vas samo spomnim na lepo slovensko navado, ko po koncu zabave (tudi poroke) gostitelj pakira meso, da ga gostje vzamejo s seboj in po njihovem odhodu preliva vino, ki je še ostalo. Pa imamo prizor iz Brechtove Malomeščanske svatbe, prizor, ki je v Nemčiji nekaj nezaslišano malomeščanskega, pri nas pa ga vendar vsi poznamo iz prve roke. Zato je kontekst Malomeščanske svatbe pri nas nekoliko drugačen kot v Nemčiji in prav zato je sedaj, ko smo vsi združeni v veliki Evropi adekvaten tudi za nas, vsaj navidez. Videz je vendarle tisto kar šteje, kajti važno je, da nosiš Armanija, Prado ali Muro, pa čeprav se tvojih italijanskih čevljev še drži gnoj in je govorica že čisto ljubljanska. Pa saj smo Slovenci v bistvu vsi malomeščani, ki so do nedavnega bili malovaščani, nehajmo se torej pretvarjat, zavijajmo vsak v svojem dialektu in na zdravje. Andreja Kovač |
